Odvajanje od plenic je velik mejnik v otrokovem življenju. Pomembno pa je, da se zavedamo, da je odvajanje od plenic dolgotrajen proces, za katerega starši ali skrbniki otroka potrebujemo veliko mero potrpljenja in razumevanja. Ko se tega zavedamo in sledimo otrokovim znakom, s katerimi kaže, da je pripravljen na odvajanje, pa cel proces steče lažje in bolj gladko.
Današnja tema je za marsikaterega starša lahko precej občutljiva. Moj namen nikakor ni, da bi se kdo od vas počutil kot slab starš zato, ker še ni tam ali pa mu življenjska situacija ne dovoljuje zadostnega časa ali živcev za ukvarjanje s tem področjem. Kjerkoli ste, je OK. Naj bo ta zapis bolj usmeritev ali pa ponujena roka za podporo, ki jo potrebujete. Lahko se tudi zasebno obrnete name, če odvajanje od plenic tudi vam predstavlja starševski izziv.
Da bi strnila kar se da veliko informacij, sem se odločila, da najprej pogledamo na kratko kako poteka odvajanje od plenic po svetu, potem bi rada izpostavila nekaj dejstev o plenicah, na koncu pa bom predstavila še razvojne mejnike in podala nasvete, kako lahko starši podpremo svojega otroka na tej poti.
Najprej bi vas rada pomirila. Ne skrbite, nikoli ni prepozno za začetek odvajanja, zato upam, da vam bo današnja tema dala navdih, voljo in pogum, da začnete z odvajanjem od plenic čim prej, če še niste. Seveda nimam v mislih staršev, ki imate nekajmesečne otroke razen, če se mislite posluževati metode brezpleničarstva, o čemer pa sama nimam dovolj znanja.
Tukaj bi rada izpostavila nekaj, kar se mi je tekom študija izredno vtisnilo v spomin in mi je dalo misliti: Odrasli smo dali otroke v plenice in naša odgovornost je, da jih od plenic odvadimo. Ko zadevo pogledamo s tega vidika, se nam (mogoče) osvetli s povsem novega zornega kota. Vsak otrok je drugačen. Kateri je lahko suh že od 14. meseca, spet drug je lahko veliko kasneje. Moramo pa biti potrpežljivi in ohraniti mirnost, da ne bi otroku to predstavljalo še večjega stresa.
Uporaba plenic po svetu
Če v nekaj stavkih povzamem kakšna je situacija po svetu – najbrž ste vsi že videli, da imajo ženske v Afriki otroke v nosilkah na hrbtu. Ko mora otrok na potrebo, mama to nekako začuti in ga premakne s hrbta na stran, da otrok opravi svoje. Vzpostavljeno imajo precej dobro neverbalno komunikacijo oziroma mama z opazovanjem otroka prepozna znake, da otrok mora na potrebo.
V ZDA in najbrž povsod v razvitih državah dojenčki večinoma le med kopanjem ne nosijo plenic in se ne odvedejo od njih dokler ne dopolnijo 3. let.
V Indiji pogosto otroka (tudi 3 mesece starega) posedajo na stopala odraslega in zraven spuščajo glas: “Sssssss”. To naj bi otroci povezali z odvajanjem.
Kako je v Sloveniji? – Med drugim obstaja tudi metoda brezpleničarstva.
Ta metoda naj bi delovala po principu opazovanja otroka, tako pa lahko prepoznamo znake – določeno vedenje, jok, oglašanje. O tej metodi ne vem dovolj, da bi vam lahko povedala kaj več, lahko pa se sami pozanimate, če vas zanima. Obstaja tudi knjiga avtorice Ane Božič, z naslovom Od rojstva brez plenic.
Zdaj pa si poglejmo še nekaj dejstev o plenicah. Neverjetno, kako napredno so zasnovali plenice – vsak dan nas z reklamami bombardirajo kako super so te plenice, v katerih otrok ne čuti niti kapljice mokrote. Pa je za otroka to res najbolje?
Naj z vami delim en in edini recept, da bo otrok uspešen pri odvajanju od plenic.
Otrok MORA začutiti mokroto, da bi lahko začel ozaveščati svoje telesne funkcije.
Nekaj dejstev o plenicah:
Plenica za enkratno uporabo naj bi se razgrajevala tudi do 500 let (sicer ne vem kako to vedo znanstveniki, ker ni še minilo 500 let od prve proizvedene plastične plenice, pa vseeno)?! Kot najbrž veste, obstajajo zdaj tudi plenice za enkratno uporabo, ki so izdelane iz bolj naravi prijaznih materialov (takšne sem kupovala jaz), a vseeno – koliko je vsak dan previtih plenic vseeeeh otrok na svetu? Ste kdaj pomislili? Res neverjetno.
V družbah, ki so začele uporabljati plenice za enkratno uporabo se je meja, kdaj je otrok brez plenic, iz 18 mesecev premaknila na 36 mesecev (včasih, ko so mame še prale plenice, so bili otroci prej odvedeni, saj je bilo to zagotovo v skupnem interesu družine).
Otrok ima zelo tanko kožo in vse snovi veliko lažje prehajajo skozi kožo v njegovo telo. Plenice za enkratno uporabo so izdelane iz plastike in vpojnih kemikalij, staršem pa te plenice omogočajo, da ni potrebno neprestano spremljati ali je otrok moker. Otrok ima lahko tudi več ur na sebi mokro plenico, otrokovo telo pa lahko v tem času vpija kemikalije.
Zdaj pa še eno bolj občutljivo dejstvo - Ali ste vedeli, da smo ljudje edina živalska vrsta, ki zavestno svoje mladička pustimo v lastnih iztrebkih..?
No, presodite sami kaj si mislite o tem...
Rada bi delila še pluse in minuse o pralnih plenicah oziroma odvajalnih hlačkah
Pozitivna stvar pralnih plenic je, da otrok in starš prej, kot v plenicah za enkratno uporabo, opazita mokroto in se zato otroka tudi bolj pogosto previja. Seveda otroku želimo, da je v normalnih okoliščinah, ko se počuti čistega in suhega. To da je moker in pokakan naj bo izredna situacija, oziroma izjema.
Ko so otroci dolgo v mokri plenici postane ta plenica vroča. To je lahko razlog za zmanjšanje plodnosti pri moških, velikokrat se lahko pojavi izpuščaj ali pa množenje bakterij, kar lahko vodi v razna vnetja, predvsem pri deklicah.
Na začetku je investicija za pralne plenice večja, vendar je na dolgi rok to prihranjen denar. Na začetku je vložek približno 300€ (seveda lahko tudi več ali manj, odvisno za kakšno zalogo plenic se odločite), vendar se izplača. Plenice so velik okoljevarstveni izziv (veliko otrok na svetu, veliko plenic vsakodnevno). Družine, ki so se lotile uporabe pralnih plenic pravijo, da tudi pranje, ko se enkrat utečeš, ne predstavlja velikega izziva.
Naj delim še našo družnsko izkušnjo – mi smo v ponovno rabo dobili pralne plenice starejšega tipa in odvajalne hlačke. Ker so bile pralne plenice res še bolj okorne, in sem opazila, da se hčerka težje svobodno giblje (kar pa je zame imelo res velik pomen), sem jo raje pustila v stanovanju brez plenice ali pa ji dala odvajalne hlačke, ko smo bili doma. To so bol obložene spodnjice, namenjene prav procesu odvajanja od plenic, lahko pa so tudi navadne spodnjice. V tem se je lažje gibala in tudi hitro je dojela koncept mokrote. Na kahlico sem jo posedala nekje od 6. oziroma 7. meseca naprej, ko je zmogla že samostojno sedeti in nisem pričakovala, da bo vsakič uspešna. Je pa sčasoma dojela koncept kahlice in zadeva je napredovala. Seveda, z veliko mero potrpljenja z najine strani. Od posedanja (6., 7. mesec) do odvedenosti od plenic (pri cca. 19. mesecih) je minilo celo leto. Vidite? Proces odvajanja od plenic je dolgotrajen proces.
Kako začeti z odvajanjem od plenic oziroma s privajanjem na kahlico?
Naj najprej poudarim, da pri privajanju na kahlico, starši ne smemo biti preveč vsiljivi, ali pa jezni, saj je odvajanje urina in blata naravni proces, ki ga otrok mora usvojiti, najprej pa ozavestiti dogajanje v svojem telesu.
1. Najprej se mi zdi pomembno, da se zavemo, da je odvajanje od plenic proces, pri katerem moramo predvsem starši imeti veliko potrpljenja. Seveda se slej kot prej otrok tudi sicer odvadi plenice (zelo redki so primeri, ko bi otrok šel v osnovno šolo s plenicami), ampak poskusimo se postaviti v otrokovo kožo – tudi samostojnost pri opravljanju potrebe je en mejnik na poti k samostojnosti in je zelo pomemben gradnik otrokove dostojanstvenosti in temelj njegove intime.
2. Moje mnenje je, da je najbolj začeti čim prej. Ko otrok lahko že samostojno sedi, ga posedajte na kahlico, pa čeprav bo sedel tam 3 sekunde ali pa 30 minut. Če začnemo takrat, bo nekje med 9. in 10. mesecem že sam rad sedel na kahlici.
Nam se je zelo dobro obneslo, da smo imeli zraven kahlice košaro s knjigami in sva tam pogosto prebirali knjige. Prav tako smo se pogovarjali ali pa se igrali kakšne prstne igre. O tem ali želite imeti knjige vključene v ta proces, se odločite vi sami. Nekaterim staršem ta način ni blizu in to je OK.
Predlagam, da kahlo postavite v kopalnico ali stranišče, če jih imate več, naj bo ena v vsakem od teh prostorov, da bo otrok vedel, kje jo najti, če jo bo potreboval – hkrati bomo pa tudi zadostili njegovi potrebi po redu in mu dali sporočilo, kje se opravljata mala in velika potreba. Prav tako ga povabite s seboj, ko morate sami na stranišče.
3. Če boste začeli z odvajanjem starejšega otroka, na primer po letu in pol ali 20 mesecih, je verjetnost, da sedenju na kahlici ne bodo toliko naklonjeni, zato svetujem, da se o tej temi z otrokom veliko pogovarjate. Lahko si izposodite tudi knjige na to temo iz knjižnice in jih skupaj z otrokom prebirate.
4. Ponudite otroku izbiro – Greš na stranišče ali kahlico?
5. Ne ponudite otroku izbire, ki za vas ni sprejemljiva. Če ga boste vprašali: “Ali greš na kahlico?” ali pa “Ali moraš lulat?”, vas bo razorožil, ko bo rekel: “Ne!”. Zato raje recite: “Čas je, da greš lulat, greš na stranišče ali kahlico? Boš šel sam do stranišča ali ti pomagam?”
6. Na začetku otroka povabimo na kahlico ali stranišče na 30-45 min razmika, čeprav bo včasih vseeno moker v vmesnem času. Odvajanje od plenic ni stvar enega tedna. Otrok potrebuje kar nekaj časa, da ugotovi, da je moker. Otroke je potrebno preobleči takoj, ko je to mogoče, da se ne navadijo. Po pol leta lahko pride še eno obdobje, ko spet malo več lulajo tudi, ko so že suhi. Dobro je, da si beležimo kako gre odvajanje.
7. Priporočam, da počakate vsaj nekaj dni do 1 tedna, da je plenica suha za nočno odvajanje. Kaj pa lahko naredite, da to dosežete? Tekom dneva poskusite otroku ponujati več pijače, ko se bliža večer, vedno manj. Naj gre otrok še enkrat na kahlico ali stranišče tik preden gre v posteljo tudi, če je šel na primer že pred kopanjem.
8. Otroci v trdnem spanju (praviloma) ne lulajo v posteljo. Vsakič, ko se malo predramijo, pa se lahko zgodi nesreča. Najbolj uspešni na kahlici ali stranišču so takoj po počitku. Začnete lahko, ko se otrok zbudi, npr. po popoldanskem počitku, pleničko dol in takoj na kahlico – to naj bo prva stvar.
Če je otrok že navajen kahlice, smo do nekje 2,5 let mi tisti, ki skrbimo za to, da jih usmerjamo na odvajanje – kasneje lahko sami.
9. Ko pride do »nesreče«, ohranimo mirnost in ne delamo po nepotrebnem drame ali pa ne reagiramo negativno, saj ne želimo, da bi otroku povzročili nepotreben dodaten stres. To je zanj velika reč in zelo je pomembno, da mu damo vedeti, da ni nič hudega, če se zgodi nesreča, saj se oblačila lahko operejo, lužica pa pobriše. Povabite ga lahko, da vam pomaga pobrisati, če se to zgodi. Pripravite krpe na neko vidno mesto, ki bodo namenjene samo v ta namen. To bo zanj velika motivacija.
10. Pri 9-10 mesecih oziroma, ko znajo stati, jih previjamo stoje. Če ležijo, je to zanje lahko prisilen položaj, neprijeten. Postavimo se spet v njihovo kožo. Nekateri otroci so močne volje in taki otroci ne bodo dovolili, da jih damo v pasiven položaj. Položaja se bodo otepali in previjanje lahko postane velik izziv. Čeprav nas odrasle lahko to včasih razburi, je to le dobro, saj se bo tak otrok postavil zase – za svoje dobro.
11. Če otrok pri 9-10 mesecih stoji in je že navajen sedenja na kahlici, lahko počasi že začnemo uporabljati spodnjice. Spodnjice so lahko znamke Racman ali podobne, saj se otroci počutijo bolj odrasli z uporabo teh. Prav tako lahko damo v gatke tudi bombažni vložek.
Če otrok pri 9 ali 10 mesecih lahko sedi na kahlici in je en dan rezultat (opravi potrebo v kahlico), se z otrokom pogovorite kaj to je in od kje je prišlo. Zelo preprosto, realno. Veliko težje je to pojasniti 3 letniku, ki ne pozna svojega telesa in niti od kje vse to prihaja.
12. Plenice za enkratno uporabo v obliki hlačk niso najboljša izbira. Če se spogledujete z uporabo takšnih plenic, bi vam svetovala, da se raje odločite za odvajalne hlačke.
13. Ko ste se odločili za odvajanje od plenic, lahko otroku, ko se odpravite od doma (v avto, na sprehod, …) oblečete spodnjice in čez plenico. Tako bo začutil mokroto, hkrati pa boste zavarovali na primer avtosedež, njegova oblačila ali kavč (če greste na primer nekam na obisk). Ne pozabite - otrok mora (za)čutiti mokroto, in tako ga lahko podprete na njegovi poti k samostojnosti.
Znaki, ki vam jih otrok kaže, ko je morda dobro, da začnete razmišljati o tem, da je pripravljen na odvajanje od plenic (nič hudega, če ste jih spregledali)
Pri 13., 14. ali 15. mesecih, ko otroci že stojijo, jih je veliko zainteresiranih za stranišče. Stranišče jim je zanimivo, velikokrat želijo potegniti vodo in zanima jih raziskovanje stranišča. Prav tako je slačenje ali nakazovanje slačenja ter dvigovanje oblačil znak, da so pripravljeni. Želijo se naučiti sami, pomagamo jim le toliko kot je potrebno. Otroci so pri teh letih radovedni in ni jim nerodno, če je več ljudi v stranišču. Sramežljivost se pojavi kasneje, pri 2,5 letih.
Opazimo lahko dvigovanje pokrova, zlivanje vode v stranišče, splošno zanimanje za stranišče – to so vse znaki, da je otrok pripravljen. Lahko se celo zgodi, da otrok v WC školjko namaka svoje roke. Z našim negativnim odnosom do njegovega početja, lahko imajo otroci kasneje v življenju posledice. Ko kažejo in čutijo naraven interes do česarkoli, se veliko lažje naučijo.
Uporaba kahlice/školjke – občutljivo obdobje:
Pri deklicah je občutljivo obdobje za odvajanje od plenic od 16 do 18 mesecev starosti, medtem ko je pri dečkih to obdobje malo kasneje in sicer med 18 in 20 mesecem (ni raziskano zakaj je 2 meseca razlike).
Če je starš pozoren na znake, ki jih otrok kaže, da je pripravljen na odvajanje plenic, se lahko tega seveda loti že prej.
Zapomnite si, MLAJŠI kot je otrok, LAŽJE se je naučiti.
Tako, pa smo pri koncu. V naslednjem zapisu bom govorila o stereotipih montessori pedagogike, če pa imate tudi vi kakšen starševski izziv, pa mi pišite na sandra@nazajkotroku.si in z veseljem pripravim nekaj na to temo!
Saj veste, imejte radi najprej sebe, potem svojega otroka in nato še vse ostale!
Morda bi vas zanimalo: