Verjamem, da se večina izmed vas strinja z mano, da se naš dom sigurno spremeni, ko enkrat postanemo starši. Ko domov prinesemo malo bitje, ki je prišlo na ta svet, smo zanj najverjetneje že postavili in pripravili vse, kar so nam rekli in kar smo prebrali, da za novorojenčka potrebujemo. Če nas seveda prihod novorojenčka ni presenetil bolj zgodaj. Tokrat bom spregovorila o tem kaj sploh je pripravljeno okolje, pa naj bo to v našem domu ali, ko smo izven doma. Ja, tudi zunaj je dobro, da razmišljamo o okolju, v katerem smo z našim otrokom.
Si že kdaj opazila, mama, da je bil otrok bolj razdražljiv, ko ti nisi bila ok? Ko je tebe nekaj težilo? Ko si v sebi zadrževala močna, manj prijetna čustva? Komunikacija z našim dojenčkom, malčkom in otrokom je v veliki meri neverbalna, to pogosto pozabljamo. Tudi jaz sama. Tukaj se tudi sama vsak dan učim in ozaveščam kako zelo pomemben dejavnik za moj odnos s hčerko je to. Vabim te, da si skupaj pogledava kaj je in kaj ni pripravljeno okolje.
Kar bi le rada omenila je, da okolje ni le fizično okolje - stvari, pohištvo in predmeti, ki se nahajajo v njem. Okolje smo tudi mi, odrasli. S svojo fizično in čustveno komponento. Se pravi, dober element okolja za otroka smo takrat, ko smo naspani, urejeni (kolikor je v danem trenutku to mogoče) in predvsem pomemben, pa se o tem res ne govori dovolj, je naš notranji svet. Kako se počutimo, kako čustvujemo, kako skrbimo za svoj notranji svet. Otroci so intuitivna bitja in na nezavedni ravni srkajo tudi naše skrbi, žalost, jezo, nepredelana čustva.
Pripravljeno okolje v našem domu
Naj vas najprej vprašam – ste pri urejanju doma pred prihodom svojega prvega otroka pripravili vse, kar ste potem dejansko uporabljali? Ali ste imeli tudi stvari, pripomočke in pohištvo, ki vam ni prišlo prav?
Naša izkušnja je bila takšna, da sem želela le najnujnejše od vsega, kar naj bi imeli doma. Razlog za to je bil, da smo živeli v majhnem stanovanju in moja prioriteta je bila, da stanovanje čim bolj smiselno in uporabno preuredimo. Drugi razlog pa je bil sledenje pripravi okolja po principih montessori, ki že sami po sebi vodijo v manj-je-več način življenja in priprave okolja. Izkazalo se je, da tudi tisto, kar se je meni zdelo najnujnejše ni bilo čisto vse potrebno. Kakšna pa je vaša izkušnja?
No, ko se enkrat naš dojenček začne bolj aktivno gibati, plaziti in se premikati po prostoru, pa je res izjemno pomembno, ne le, da je okolje varno za raziskovanje, ampak tudi, da je urejeno, privlačno in zanimivo za raziskovanje. Velja prepičanje, zaradi krasnega marketinga velikih podjetja, ki proizvajajo pripomočke in pohištvo za otroke, da so ležalniki, gugalniki, stajice in hojice nekaj, kar res rabimo.
In ker smo v dobi informacij, kjer je na konici prstov mnogokatera raziskava in znanstvena študija, bi vam položila na srce, dajte se pozanimati o prednostih, predvsem pa slabostih teh pripomočkov.
Smo pri nas doma imeli kaj od tega? Ja, imeli smo gugalnik, ki smo ga dobili iz druge roke in hčerka je vsake toliko bila v njem, na primer, ko sem šla pod tuš ali sem na balkonu obešala perilo. Ampak, večji del dneva, ko ni bila v mojem naročju ali spala v svoji postelji, je preživela na tleh. Na ravni, topli, mehki blazini ali deki, ki sem jo zanjo pripravila. Otrok se na ta način najbolj optimalno razvija in razvije. Vsi ti pripomočki, predvsem pa hojica in stajica, sta res pripomoček, ki ga ne potrebujete. In mogoče boste rekli, ja drugače ne morem nič doma narediti, ne morem skuhati ali kaj drugega. Seveda, če verjamete, da to potrebujete, je to vaše prepričanje. Ni pa nujno, da je to najbolje za vašega otroka.
Pogosto me starši sprašujete kako postaviti okolje na primer v dnevni sobi. Kaj pa vaza? Kako naj ne prepovedujem otroku, da se jo dotika, če se pa lahko razbije.
Točno to. Lahko se razbije in je potencialno nevarna za vašega otroka, zato je na vas, da okolje v dnevni sobi pripravite tako, da bo lahko varno raziskoval. Ker raziskovanje je njegova neustavljiva notranja potreba in težnja. Prej kot bomo mi prilagodili dom, da bo to lahko počel varno in v “JA”okolju, prej in bolj umirjeno bo naše družinsko vzdušje.
Kako je pri nas doma to izgledalo? Ko je hčerka začela z raziskovanjem, sem na višino dosega njenih rok postavila le stvari, ki jih je lahko raziskovala - na primer, slike družinskih članov, ki so bile v okvirju s plastičnim steklom, namesto steklenim (saj najbrž veste kaj mislim). Te slike so bile velik hit, prenašala jih je naokrog, raziskovala, poimenovala družinske člane - torej sem ustvarila okolje za svobodno raziskovanje. Si znam predstavljati kako velika frustracija je lahko za nas starše, če postavimo na primer navadne okvirje za slike in smo vedno v strahu, ko se jih otrok dotakne, saj lahko padejo in se steklo razbije... Nekaj v razmislek.
Sledilka je tudi izpostavila, da je njenemu otroku zelo všeč vaza, ki jo ima ona za rože in kaj naj s tem?
Moj predlog – naj ima otrok tudi svoje vaze, takšne manjše, z debelejšim steklom ali iz lesa in verjemite, njegove vaze mu bodo v veliko veselje. Lahko mu tudi rečemo: »Veš, ta steklena vaza je od mami in vanjo damo šopek rož, tale tukaj pa je čisto tvoja. Hočeš, da greva na sprehod in nabereva šopek za v tvojo vazo?«
Okolje izven doma
Tako, na kratko o domu. Zdaj pa bi rada spregovorila še o okolju zunaj doma. Ko gremo z otrokom v park, na igrišče, na sprehod, nikoli ne vemo, kaj nas v tem novem okolju lahko čaka skritega v travi, pod klopico, okrog igral. Seveda ni treba biti v krču in zaskrbljeni, ampak je smiselno, da vržete uč, preden otroku daste svobodo raziskovanja. Moja hčerka še vedno opazi vse najmanjše predmete in ko to vidim, opazujem česa se želi dotakniti, pobrati in pravočasno ukrepam, če ocenim, da je to nekaj, kar ni za v roke, na primer čigumi, ogorek ali kakšen ptičji kakec. Sčasoma seveda tudi otrok ponotranji kaj je na seznamu lahko in kaj na seznamu to pustimo na tleh.
Moja hčerka je tudi zelo redoljubna in imela je obdobje, ko je na sprehodu ali igrišču videla smeti po tleh in vse želela znositi v smeti. Običajno precenim ali je to predmet, smet, ki se mi zdi primerna, da se jo dotakne ali ne (mogoče vrečka ali embalaža nečesa). To seveda precenite sami, ali se vam to zdi dopustno ali ne. Vsekakor jaz ne spodbujam hčerke, da pospravi celo igrišče, zahvalim pa se ji za njeno skrbnost, tudi, ko ne želim, da pospravlja. Rečem ji: »Hvala, ker si tako skrbna, vidim da želiš pospraviti. To so smeti in jih ne bova zdaj pobirali.«
No, še zadnje moje opažanje, ki pa se ne nanaša toliko na nas, starše, kot se nanaša na osebe, projektante in izvajalce, ki skrbijo za igrišča, parke in površine za otroke.
Iz lastne izkušnje, kot vzgojiteljica, in zaradi dela z otroki, vam lahko povem, da otrok, če lahko, bo. Kaj mislim s tem?
Pri pripravi igrišča za otroke je treba imeti v mislih mnoge dejavnike – najprej, varnost! Za varnost ob padcih je igrišče po navadi obloženo z raznimi gumi ploščami ali je obdano s peskom. Kaj je s peskom? Imeti je treba v mislih, da niso zrna kamenčkov prevelika, da bi se otrok, ki še nosi stvari v usta lahko zadušil z njimi, zato je sprejeta neka velikost, ki v tem vidiku zagotavlja varnost. Ampak, ti mali kamenčki super pašejo v male nosnice ali ušesne odprtine. Ni prav zabavno te kamenčke dajati ven, verjemite mi, se je zgodilo tako v vrtcu, kot doma.
Potem, pogosto postavijo krasen nov peskovnik in okrog njega nasujejo pesek – torej, notri mivko, okrog peskovnika pa ta pesek, kamenčke, o katerih sem govorila prej. Hm, res mislite, da otroci ne bodo začeli metati kamenčkov v peskovnik? Ali mivke ven (kar je manjši izziv)?
Seveda bodo, mogoče do zdaj niste bili pozorni, od zdaj naprej pa le malo poglejte. In ker spodbujamo svobodo pri ustvarjanju in igri ter igro zaustavimo, ko škodijo sebi, drugim ali okolju - je to metanje in mešanje kamenčkov z mivko konstruktiva ali destruktivna igra? No, za razmislek. Rešitev in krasna meditativna dejavnost, tudi za nas starše, pa je presejanje teh kamenčkov in mivke. To lahko pokažemo tudi našemu otroku in verjamem, da bo sam z veseljem to počel na igrišču.
Če si eden tistih staršev, ki bi želel še bolj podrobno spoznati pripravljeno okolje doma in zunaj njega, pa se lahko pridružiš na prenovljenem spletnem mini izobraževanju POMAGAM TI, DA NAREDIŠ SAM, ki je po novem dostopno v spletni učilnici Nazaj k otroku. Na izobraževanju vas korak za korakom vodim v preurejanje doma z minimalnimi spremembami, za ustvarjeno bolj umirjeno družinsko vzdušje in varno raziskovanje vašega otroka.
Spletno izobraževanje POMAGAM TI, DA NAREDIŠ SAM je na voljo v treh ločenih sklopih, in sicer Moj dojenček 0-6 mesecev, Moj dojenček 6-12 mesecev in Moj malček 12-36 mesecev.
Za več informacij sem vam na voljo na sandra@nazajkotroku.si.
Zdaj pa, saj veste, imejte radi najprej sebe, vašega otroka in nato še vse ostale!