Vsak od nas staršev se je najbrž že kdaj vprašal – Zakaj moj otrok ne pospravlja?
Mogoče pa smo že navajeni, da smo vedno mi tisti, ki za njim pospravljamo. Pa je to prav? Kaj s tem otroku sporočamo?
A ni želja vseh nas staršev prav ta, da svojega otroka podpiramo in ga pripravimo na življenje?
In, a ne spada sem tudi želja, da vzgajamo celostno – se pravi otrokov um, telo in duha?
Ja, mogoče boste rekli - kaj pa ima to veze s pospravljanjem? A dejansko je vse povezano!
Čisto vsak otrok ima notranjo motivacijo za učenje, ki mu je prirojena. To notranjo motivacijo, ki jo ima otrok od rojstva, lahko imenujemo tudi srkajoči um. Zraven pa ima vsak otrok še eno neverjetno lastnost. To so občutljiva obdobja za fizični in kognitivni razvoj. V skrbno pripravljenem okolju, lahko otroci raziskujejo svobodno znotraj meja in se zaposlijo s konkretnimi, smiselnimi aktivnostmi, ki podpirajo njihov naravni razvoj.
Če vse to povežemo še s spoštovanjem narave in učenjem za mir, ste bili pravkar priča enemu mini montessori tečaju. :)
Zakaj sem omenila zgornje primere?
Ravno zaradi tega, da vam lahko pokažem kako celostno je treba gledati na otroka.
5 korakov do rezultatov pri pospravljanju
Poglejmo si, kako lahko v petih korakih tak celostni pogled na otroka prinese rezultate tudi pri pospravljanju doma.
1. SPOŠTOVANJE
Prav je, da na otroke gledamo kot na sposobne posameznike in ne kot manjvredne v družbi, samo zato, ker so mlajši. Na nas odraslih je, da imamo vero v otroka, da zmore, in da jih tretiramo kot sebi enake posameznike, ki imajo potrebe in želje. Sigurno je pomembno tudi, da cenimo njihov trud.
2. SAMOSTOJNOST
Prav je, da otrokom omogočimo, da stvari delajo sami – se pravi, da spodbujamo njihovo samostojnost, kjer in kadar je le to mogoče. Ta korak je izredno pomemben, saj se tako postavljajo temelji za grajenje samozavesti in to bo vplivalo na otrokovo celotno življenje. Najbolj znan stavek, povezan z montessori pedagogiko je sigurno: Pomagaj mi, da naredim sam. Se pravi, nuditi je potrebno le toliko pomoči, kot jo otrok zares potrebuje.
3. KOORDINACIJA
Mi, odrasli bi otroku morali ponuditi okolje, ki podpira njegov naravni razvoj, vse pa se začne že pri dojenčku. Pri njem podpiramo gibanje celega telesa – obračanje, plazenje, vstajanje, hoja, tek, uporaba rok itd., kasneje pa se razvoj motorike bolj osredotoči na rafiniranje njegovih gibov, kot na primer držati predmete najprej s celo dlanjo, potem s tremi prsti, pincetni prijem in vse do pisanja.
4. KONCENTRACIJA
Otrok svojo sposobnost koncentracije razvija postopoma. Za vseživljenjsko učenje pa je izredno pomembno, da mi, odrasli v otrokovem življenju, koncentracijo poskušamo ohranjati in je ne prekinjamo (na primer, ko vidimo otroka, da se igra, ga zaradi pripravljenega kosila poskusimo ne prekinjati – ampak počakamo, da zaključi z igro, in ko vidimo, da je pogledal stran ali zaključil, ga spodbudimo, da pospravi in se nam pridruži).
5. RED
No, pa smo prišli do najpomembnejšega koraka. Občutek za red je nekaj, kar imajo otroci prirojeno in imajo resnično potrebo po redu v svojem okolju. Red v zunanjem okolju otroku omogoča, da vzpostavi red v sebi. Ko je na primer dnevna rutina zanj predvidljiva, ker je dokaj konstantna, zraven pa je tudi okolje urejeno (pa ne le pospravljeno), daje to otroku občutek varnosti in mu pomaga osmisliti svet okrog sebe.
Praktični nasveti za otrokovo večjo motivacijo pri pospravljanju
Za vas sem pripravila še nekaj praktičnih nasvetov, kaj lahko starši naredimo, da bo naš otrok z veseljem pospravljal.
MANJ JE VEČ – otroku dajte na voljo le nekaj igrač. Kadar je otroku na voljo škatla, v kateri so »pospravljene« vse njegove igrače, se bo težje odločil s čim bi se rad igral (tudi vi se težko odločite kateri okus sladoleda bi, kadar imate na voljo 20 različnih okusov, kajne?). Ostale igrače umaknite na otroku nevidno mesto in jih tedensko (ali na dva tedna) menjajte glede na njegov interes – če se s čim ne igra več, to igračo zamenjajte.
Če je mogoče, otroku igrače postavite na nižje police, kjer si jih lahko vzame sam in jih nato tudi pospravi.
Vsaka stvar naj ima svoje mesto. To daje otroku občutek varnosti, saj ve, kje lahko najde določeno stvar v prostoru (tudi vam ne bi bilo všeč, če bi vam ponoči, ko greste v temi na stranišče, nekdo premaknil posteljo, ane?).
Preden se začne igrati z novo igračo, naj pospravi prejšnjo. Tukaj igramo ključno vlogo tudi mi, starši, ker smo otrokov model obnašanja. - Ali mi pospravljamo za seboj?
Na tem mestu lahko otroka vprašate: "Boš pospravil sam ali ti pomagam? "
Mlajši otroci radi vidijo, da pospravimo skupaj (boljše skupaj, kot pa da pospravljate na koncu vse sami, kaj pravite?).
Na primer, pred kratkim sva s hčerko pekli kolačke za v vrtec za njen rojstni dan, in preden sva sploh pričeli s peko, je začela nositi vse možne igrače in jih odlagati na kuhinjska tla. Če sem iskrena, je trajalo kar nekaj časa, da je začela igrače pospravljati. Kako nama je pospravljanje uspelo? Spodbujala sem jo s: “Pridi, bova pekli kolačke, takoj ko boš pospravila”. V glavnem, šele, ko sem ponudila, da igrače pospraviva skupaj, se je vključila. Je pa trajalo kar nekih 20 minut.
Dajte otroku čas. Sigurno je tempo odraslih za otroka prehiter. Dajte mu čas, da v svojem ritmu zaključi. Odrasli smo dostikrat neučakani, ker se nam mudi k vsem naslednjim opravilom, zato tudi prehitro želimo otroku pomagati ali na koncu pospravimo za njim.
TEŽKA NALOGA ZA VAS – poskusite se danes zadržati in otroka z besedami spodbujajte, da pospravi za sabo. Vesela bom, če mi sporočite kako je šlo. ;)
Če, na primer, otrok vidi kosilo na mizi in gre stran od igrač ne da bi pospravil, mu lahko rečete: “Ja, kosilo te čaka na mizi, takoj ko boš pospravil igrače, lahko prideš jest. Boš sam ali želiš, da ti pomagam?”
Otroka raje vključite, kot da ga izključujete – ko otroka vključimo v opravila v našem domu, se s tem navaja tudi na red in pospravljanje – kaj pa je drugega smisel hišnih opravil? Cikel dela, kjer začnemo, pospravljamo in zaključimo s pospravljanjem.
Se pravi, namesto, da otroka »pošljete igrat«, ga raje vključite – “Poglej, zdaj kuham kosilo, mi boš pomagal ali boš pripravil mizo?” Ali pa “Vem, da rad pomagaš pri kuhanju – boš opral solato ali mi boš pomagal narezati bučke?”
Vse to seveda prilagodite otrokovim zmožnostim in predhodno poskrbite za varnost v kuhinji. Več idej, h katerim opravilom vse lahko povabite otroka, pa najdete med darili, tukaj.
Postavite pravila - nekaj osnovnih pravil, in o njih se z otrokom tudi pogovorite. Na primer: “Poglej, imaš nov kotiček za igro, ampak najprej bova določila pravila”. Seveda naj bodo pravila primerno prilagojena starosti vašega otroka.
Pravila so lahko naslednja (seveda pa si jih prilagodite glede na vaše želje in potrebe):
1. Ko vzameš igračo, jo po koncu igre pospraviš na svoje mesto
2. Če se z igračo igra tvoj bratec/sestrica/sosedova deklica, počakaš, da bo prosta, potem se lahko igraš ti.
3. Preden vzameš novo igračo, pospravi prejšnjo.
Kot lahko vidite, je v bistvu večji del na nas starših – mi smo tisti, ki moramo okolje organizirati tako, da bo manj stvari. Igrače naj bodo otroku prosto dostopne. Vključite svojega otroka v gospodinjska opravila in predvsem pomembno: DAJTE OTROKU ČAS.
Če bi želeli izvedeti kaj več na to temo, vas vabim, da si ogledate posnetek, ki sem ga za vas pripravila.
V posnetku sem odgovorila tudi na nekatera vprašanja, s katerimi ste se starši obrnili name.
Za vas sem pripravila tudi delavnico, v kateri izveste kako razvijamo otrokovo samozavest, ga spodbujamo, da pospravlja, kako prilagodimo otrokovo okolje in še veliko več.
Če vas zanima, kako bi tudi vi lahko še dodatno podprli svojega otroka v njegovem razvoju, mi lahko pišete na sandra@nazajkotroku.si in vam posredujem več informacij o delavnici Pomagam ti, da narediš sam.
Hvala, da ste si vzeli čas in prebrali moj zapis.
In ne pozabite: Imejte radi sebe, svojega otroka in potem še vse ostale!
Morda bi vas zanimalo tudi: