Za našo družino je bil včeraj en prav poseben dan. Čeprav bo življenje še nekaj naslednjih dni (najbrž celo tednov) po škatlah. Ni važno. Manj je več. Itak. Včeraj je nastopilo novo življenje.
Naj začnem na začetku. Začelo se je pred korono. V “starem življenju”. V času, ki je bil tako domač, pa vendar tako dušeč. Življenje naju je usmerilo proti obali in zaupala sva.
Zaupala, da je ta cilj tisto, kar sva vedno iskala. Da je to popotnica za novo življenje naše družine.
Pa sem se s teškim srcem poslovila od otrok, od so-vzgojiteljev in cele zgodbe, ki se je prepletala z mojim življenjem prejšnja štiri leta. Ker sem zaupala.
Začel se je čas novega življenja. Vsaj tako sem mislila.
Pa je prišla. Karantena. Prepovedan prehod med občinami. Odpoved zagotovljenjega bivališča. Delo partnerja od doma. Vrtci zaprti. 38m2 za tričlansko družino. Malčica razvojno potrebuje gibanje, na igrišče ne sme. Delam na svojem projektu. Po milimetrih. V sekundah. Preden izčrpana padem v posteljo. Pridejo lepi dnevi. Sledijo težki. Iščemo novo stanovanje. Stanovanj ni. So, ampak jih ni (dovolj). Približuje se sezona. Pa izteka se pogodba. Končno padejo navidezne meje. Ogledi stanovanj. Sigurno bo naše... tisto naslednje. Pa končno pride. Tisto “naše”.
Dva tedna do izteka pogodbe. Babica pade po stopnicah. Na dan ogleda stanovanja. Pojdi
na urgenco. Pojdi na ogled stanvanja. Vrni se domov. Preveri kako je z babico.
En teden do izteka pogodbe. Plan dela: pakiraj, pospravi, sledi otroku, skuhaj, operi, pospravi, pakiraj, beri z otrokom, skrbi za babico........ Plan pade v vodo. 5 dni do izteka pogodbe malčica zboli. Pristaneva na infekcijski kliniki. Kako bomo izvedli plan? Kaj je z njo? Kako naj ji pomagam? Kdo bo izvršil moj plan? Koga naj prosim za pomoč? Ali bo ponoči spet zakuhala? Nam bo uspelo spakirati do nedelje? Do kdaj bova na kliniki? Toliko vprašanj in bolj malo odgovorov. Vendar sem zaupala.
Ko enkrat prideš tako daleč, ne obstaja več možnost obupati. Plan B ne obstaja. Zaupaj.
Sobota zjutraj, dobre novice: Danes po kosilu enkrat gresta domov! Juhuuuu!!! Pride kosilo. Pride ena specializantka. Pa druga zdravnica. Pa spet prva. Ure tečejo, oni razlagata o kompleksnosti jemanja teh zdravil doma. In zato želijo poskusiti tam. Čakava. Uro, dve, štiri. Pride čas za zdravilo. In res ne gre. Dvakrat. Poskusili bomo še drugo, pravijo. In končno, ob sedmih zvečer zapustiva kliniko, v objemu tatija.
Doma gora dela. Nahrani in uredi otroka. Uspavaj otroka. Spakiraj. Počisti. Pospravi. Zalepi. Odstrani. Ura je 2 zjutraj, pojdi spat. Zaupaj.
7.00, ustani. Daj otroku zdravilo. Borba. Uspeh!! Konec veselja, ko ne ostane vsebina v želodčku. Selitveni servis na poti. Lastnica stanovanja tudi. Končno štart proti Obali. Prispeli smo!
Od tu naprej podrobnosti niso več pomembne. Nič ni pomembno. Ker smo na cilju!! 🙏
Zaupala sem neizmerno in neprekinjeno. Ne glede na vse.
Pa čeprav v škatlah. Pa čeprav brez kaplje moči. Prispeli smo. <3
Comments