Pride dan, ko imaš občutek, da si sam.
Od prve jutranje kave, do zadnje žehte za pranje. Ko kratko tvoje je potrpljenje in enolično zdi se ti življenje. Ko dolge so minute brez kontrole in kratke tiste, ko je čas odmora.
Ko spet je prošnja okrog hrane, na koncu s piškotom v roki večerja pri tem ostane. Ko rabiš tistih svojih pet(najst) minut, a v resnici se v miru ne moreš niti preobut.
Ampak, ko mine in dan tudi v glavi je s soncem obsijan...
Tista polita kava, postala zabava je prava! “Mama ti tako prikupno si nerodna, da pomagam ti pobrisat kavo s podna! In še zadnjo žehto pranja pomagam obesit, da mami se manj sklanja.
Tisto minuto, ko se umiriš, v objem ti pritečem, da moje ljubezni ne zamudiš! S piškotom okronam najlepši svoj dan, preživet v družbi TEBE, moj najbolj varen pristan!”
V resnici smo mi njihov svet! ❤ Naj bo čim manj napornih dni za vse (nas).