Vstop otroka v vrtec je za celo družino velika prelomnica. Vsak otrok je edinstven, zato je tudi vsako uvajanje otroka v vrtec drugačno. Lahko pa (vsem skupaj) omilimo stres.
V vsaki državi sveta so priporočila, zakoni in običaji glede ločitve otroka od staršev in odhoda v vrtec, drugačni. Zaradi narave slovenske zakonodaje, se uvajanje v vrtec pri nas lahko začne z enajstimi meseci otrokove starosti. Za nekatere starše je to “prezgodaj”, za druge ravno prav. Ne glede na to koliko je pred vstopom v vrtec star vaš otrok, je uvajanje velik dogodek za vse vas.
Uvajanje v vrtec v vsakem vrtcu (javnem ali zasebnem) poteka drugače, zato bi z vami rada delila svojo izkušnjo. Pa si poglejmo uvajanje v vrtec malo drugače - skozi montessori pedagogiko.
Ob uvajanju v vrtec gre pogosto za otrokovo prvo daljšo ločitev od staršev in zanj je razumljivo to (lahko) stresno. Dobro je, da se odrasli zavedamo, da tudi, če otrok na ven ne kaže nobene stiske, je to zanj zelo velika sprememba od sedaj poznanega (sveta in dnevne rutine). Z uvajanjem v vrtec otrok spozna popolnoma novo okolje, nove ljudi (otroke in odrasle), vzpostavljati se začne nova dnevna rutina in srečuje se z novimi situacijami. Svet je na tej točki skozi otrokove oči lahko strašljiv, do njega je nezaupljiv in morda se ne znajde v vseh novih situacijah, ki se mu tekom dneva dogajajo.
Ravno, ko se starši zavemo tega pomembnega koraka ločitve od svojega otroka, je pravi trenutek, da se na to ločitev pripravimo mi sami. “Zakaj pa je to pomembno - ali ni bolj pomembno, da pripravimo otroka?” boste morda rekli. Seveda, tudi to je pomembno, vendar ko boste vi pripravljeni na to ločitev (posebej mame imamo tu težko nalogo), bo tudi otrok lažje sprejel sam proces uvajanjanja, saj bo čutil naš notranji mir.
Da pa bi lahko sebi olajšali to pripravo, je dobro, da se vprašamo ali imamo morda kakšne zadržke pred uvajanjem otroka (tako zgodaj ali česa drugega), ali imamo morda sami slabo izkušnjo iz otroštva in nas skrbi, da se to ne bi ponovilo našemu otroku ali pa nas skrbi, ker naš otrok še ne hodi in govori – le kako se bo znašel v tem novem svetu!
Vsa ta vprašanja so pomembna in noben strah ni zanemarljiv. Pogovorite se tudi s partnerjem o prihajajočem novem obdobju, v kolikor pa potrebujete dodatno podporo, se obrnite na vzgojitelja ali vzgojiteljico vašega otroka in ta vprašanja v zvezi z uvajanjem naslovite nanj. Prepričana sem, da boste po tem pogovoru bolj pomirjeni z vašo odločitvijo.
Ne pozabite pa se o uvajanju pogovarjati tudi z otrokom. Tudi, če je star šele enajst mesecev in še ne govori, vas vaš otrok razume. Predvsem mu povejte z vedrino na svojem obrazu, da bo zanj to novo, čudovito obdobje, kjer bo spoznal nove prijatelje in se bo lahko (na)učil veliko novih stvari. V kolikor bo čutil vaš pozitiven odnos, bo tudi on lažje zakorakal v to novo življenjsko poglavje v svojem otroštvu. Lahko tudi skupaj z njim izberete in pripravite vse stvari, ki jih bo v vrtcu potreboval (copati, plenice, oblačila in ostalo).
Jaz vgojiteljica vs. jaz mama
Pri delu z otroki je nemogoče zaobiti delo s starši. To je pogosto lahko celo večji izziv, saj smo vzgojitelji to delo izbrali ravno zaradi dela z otroki. Ampak, ko sem se prvič zazrla v oči zaskrbljenega starša, sem ga začutila. Začutila sem stisko, ki jo je doživljal (pa naj je bilo zaradi uvajanja v vrtec, izpadov trme, nespanja ali odvajanja od dojenja). Lahko rečem, da sem vsakega starša začutila, njihovo ranljivost, hkrati pa sem jih vedno občudovala (zdaj, ko sem mama še bolj) kako so izdržali določene starševske izzive.
Z vami bi rada delila, kako uvajanje poteka v mnogih montessori vrtcih po svetu.
Prvi stik s starši pred uvajanjem v vrtec smo vzgojitelji vzpostavili preko telefonskega pogovora ali elektronske pošte in se tako dogovorili za individualni sestanek, kjer ima starš priložnost zastaviti (pre)mnoga vprašanja ali pa z vzgijiteljskim parom deliti svoje strahove ali dvome. Ta sestanek je pomemben temeljni steber sodelovanja in povezanosti med vrtcem in družino, saj se tu začne graditi medsebojno zaupanje in dolgoročno sodelovanje. Saj, ko je ta temeljni kamen postavljen, je tudi starš (v kolikor je vzpostavil dober prvi stik z vzojiteljem), bolj pomirjen in lažje koraka proti otrokovi ločitvi ob uvajanju. Iz izkušenj pa lahko povem, da so in bodo starši, ki težje zaupajo neznanim osebam in okolju, in to je popolnoma v redu. Odnos in medsebojno zaupanje se gradi, včasih hitreje, včasih pa zelo postopoma. Pomembno je, da starš (postopoma) začuti, da je to mesto, kjer njegov otrok preživi večino svojega časa, dobro zanj in da ga ne pušča na cedilu, ko mora oditi v službo (ali po drugih dnevnih obveznostih).
Drugi temelji kamen, ki se je skozi mnoga uvajanja izkazal za zelo pomembnega, saj otroku v veliki meri olajša ločitev od staršev, je obisk vzgojiteljskega para otroka na domu (ali na bližnjem igrišču, kjer se otrok rad zadržuje). To je praksa, ki je k nam prišla iz tujine in jo izvajajo v mnogih montessori vrtcih po svetu. Verjamem, da je v mnogih javnih in zasebnih vrtcih to težje izvedljivo, vendar bi z vami rada delila svojo pozitivno izkušnjo. Morda se vam sliši nenavadno, zakaj bi vzgojitelj otroka obiskoval na domu – zato naj vam pojasnim smiselnost tega obiska.
Namen obiska na domu pred uvajanjem otroka v vrtec nikakor ni, da bi vzgojitelj ocenjeval stopnjo čistosti ali urejenost vašega stanovanja, ampak predvsem prvi pristen stik z otrokom v njegovem najbolj varnem okolju. Skozi otrokove oči vzgojitelj (ali vzgojiteljski par) postane varna oseba, saj so ga starši spustili v njegovo primarno domače okolje. Obisk navadno ne traja dlje od 20 minut. To pa je ravno dovolj časa, da otrok sproščeno razkaže svoje najlubše kotičke doma (seveda, če želi), v tem okolju pa vzgojitelj lahko vidi otrokovo prvo naravo (kasneje v procesu uvajanja je to lahko referenčna točka – torej, ko vzgojitelj v vrtcu opazi podobno otrokovo obnašanje, kot doma, pomeni da se počuti varnega sproščenega in takrat lahko rečemo, da je otrok “uveden”). Ne pozabimo pa, da je vsak otrok drugačen in vsak otrok potrebuje in ima pravico do prilagojenega uvajanja njegovemu tempu.
Kot mama sem imela izredno pozitivno izkušnjo uvajanja svoje deklice v vrtec. Dobro tudi vem zakaj je bila izkušnja tako pozitivna. Izredno dobro sem poznala vzgojiteljski par, ki sta postali moji deklici varna točka, prav tako pa sem dosledno poznala dnevno rutino, dejavnosti, jedilnik in vse ostalo, kar lahko skrbi druge starše. Zato sem zjutraj ob predaji hčerko enostavno objela, ji povedala, da pridem po počitku in da jo imam rada. Tudi, če je kdaj potočila solzo ali dve, se je ob pogledu na svoje prijatelje zelo hitro umirila, jaz pa sem pomirjena lahko odšla v sosednjo sobo, kjer sem se pripravila na prihod otrok svoje skupine.
Priznam, imela sem prednost, saj sem VEDELA, da je to najboljše možno mesto za mojega otroka in da mi ni treba skrbeti kaj se bo z njo dogajalo. Seveda je kdaj tudi zajokala, vendar sem tudi takrat VEDELA, da so okrog nje srčne vzgojiteljice, ki dobro vedo kaj počnejo in ji bodo nudile potrebno tolažbo.
Moj otrok joka, ko ga zjutraj predam in ko ga pridem iskat
Ko pa vas je popoldne zagledal, je njegov “ventil” popustil in je ponovno zajokal, saj ste vi, njegov starš, njegov varni pristan, kjer lahko prečisti nabrana čustva celega dne. Takrat mu ponudite topel objem in mu povejte: “Poglej, sem rekel, da pridem pote. Si se imel lepo danes v vrtcu?” Otrok bo sčasoma ta nabrana čustva zmožen prevetriti tudi tekom vrtčevskega vsakdana.
Kakšen tempo uvajanja je smiseln za vašega otroka?
Enotnega odgovora ne poznam. Lahko pa iz izkušenj povem, da se je najbolje izkazalo postopno uvajanje in sledenje posameznemu otroku (torej njegovo počutje in interakcija z okoljem ter novimi osebami). Glede poteka uvajanja v javnem vrtcu ne vem veliko, zato lahko izpostavim le dobre in slabe izkušnje, ki sem jih sama doživela.
Pomembne stopnje pri uvajanju v vrtec:
Uvajanje naj poteka postopoma (prvih nekaj dni le uro ali dve v prisotnosti staršev, kasneje krajši čas v igralnici brez staršev, glede na otrokovo počutje in sprejetje okolja, pa se ta čas podaljšuje).
Pri uvajanju naj bo praviloma eden od staršev (najbolje tisti, ki ima manj težav ob ločitvi – včasih je to lahko očka, ni pa nujno).
Prilagaja naj se potrebam in počutju otroka.
Dnevno izmenjevanje informacij glede otrokovega počutja doma je izrednega pomena.
V kolikor ima otrok veliko stisko in neutolažljivo joka daljši čas, je prav, da odide za tisti dan domov skupaj s staršem (ne želimo si, da bi otrok doživljal dolgotrajno močno stisko in kasneje vrtec povezoval z nečim negativnim).
Uvajanje v prisotnosti staršev v prostoru igralnice se ni izkazalo za pozitivno, raje naj poteka na igrišču ali drugem večnamenskem prostoru vrtca (prisotnost staršev lahko napačno otroku daje občutek, da bo vedno z njim v igralnici, to pa lahko vodi v veliko stisko kasneje, ko starša ni več zraven. Prav tako je to lahko stresno za ostale otroke v skupini, saj bi si morda tudi oni želeli prisotnost svojega starša.)
Otroci tudi stisko pri uvajanju v vrtec lahko izkazujejo različno – nekateri zavračajo hrano ali so bolj razdražljivi, lahko se spremenijo vzorci spanja ali odvajanja. V kolikor je mogoče, naj otrok obiskuje vrtec čim bolj redno, da čim prej ponotranji novo rutino (saj veste, rutina mu predstavlja varnost, saj ve kaj sledi), prav tako pa je le tako lahko čim prej “uveden”. Pogosto pa se zgodi, da otrok kmalu po začetku uvajanja v vrtec zboli, bodisi zaradi izpostavljenosti vsem novim mikrobom v okolju bodisi zaradi stresa ob uvajanju, ki lahko oslabi njegov imunski sistem in je za okužbe iz okolja zato bolj dovzeten. Ponavadi vse navedene težave izvenijo prej kot v roku enega meseca.
Verjamem, da se kdo izmed vas ne bo strinjal z napisanim, vendar želim deliti primere dobre prakse, saj kot “odvetnica otrok” svet gledam skozi njihove oči. Ponavljam, vsak otrok je drugačen in uvajanje naj bo temu primerno prilagojeno. Nasmeh na ustnice in spustimo naše otroke v svet, z veliko mero zaupanja in umirjenosti (otrok vam bo z dejanji in vedenjem pokazal, da je vrtec dobro mesto zanj).
SLIKE: Shutterstock