Tokratna tema je zelo aktualna in vsi starši imamo izzive z obdobjem v otrokovem razvoju, kjer bolj pogosto prihaja do burnih situacij. Nekateri otroci jih doživljajo bolj pogosto, drugi manj. In sicer bom tokrat pisala o čustvenih izbruhih. Predvsem pa o tem kaj lahko naredimo odrasli, ki smo prisotni, ko do čustvenega izbruha pride.
Prav pri čustvenih izbruhih ali kot radi rečemo – pri trmi, je še kako pomembno, da se zavedamo, da gre pri teh izbruhih za otrokov odziv možganov, ki zaradi določenega dražljaja (ali dogodka) odreagirajo s svojim »plazilskim« delom možganov in ne s čelnim režnjem oziroma prefrontalnim korteksom, ki je med drugim odgovoren za racionalno razmišljanje. Razvoj otrokovih možganov, predvsem pa tega dela možganov, torej prefrontalnega korteksa, poteka vse do 24. leta in ko mi to vemo, lahko spremenimo svoja pričakovanja, ki jih do otroka imamo. Če še niste, vam toplo priporočam, da preberete knjigo Dana Siegla, Celostni razvoj otroških možganov.
Torej, ko se zavedamo, da je otrok, ko ima čustveni izbruh, nezmožen racionalno razmišljati, in nima nobenega učinka, da se želimo v času trajanja tega izbruha z njim racionalno pogovoriti, mu pridigati ali ga naučiti lekcije, potem lažje naredimo, vsaj takrat, ko to zmoremo, korake o katerih bi rada tokrat govorila.
To je na prvem mestu, ljubeče dajanje prostora otroku, dokler čustven izbruh ne mine – torej, da mu omogočimo, da čustven izbruh doseže tudi svoj vrh in konec – to je ena izmed oblik samoregulacije otroka.
Otrok tako predela, kar se mu je nabralo, odloži svoje čustveno breme in, ko ta močna čustva predela, lahko v trenutku obrne ploščo (če lahko temu tako rečemo) in nadaljuje z igro ali karkoli je pač počel ali pa se nam pridruži pri tem, kar smo želeli od njega.
Naprej bi rada omenila tri zelo močna orodja, ki jih povzemam po Ani Bešter Bertoncelj, ki je ustanoviteljica Ljubeče mame.
In sicer prvo je zrcaljenje ali odsevanje otrokovih čustev, potem osmišljanje ali validacija njegovih čustev in na koncu empatija. Ana govori o tem, da lahko vsakič uporabimo posamezno orodje ali pa vse skupaj v sosledju. Z malim otrokom, dojenčkom ali mlajšim malčkom je smiselno, da zrcalimo oziroma odsevamo njegova čustva tudi že preden sploh pride v obdobje trme. Ko ima na primer krče, ali ko vemo, da ga nekaj boli ali je zaspan, lahko ubesedimo to, kar predvidevamo, da je.
Nekje okrog 2. leta, včasih tudi pol leta prej ali kasneje (v teoriji med 2. in 4. letom starosti), otrokovi možgani dozorijo do te mere, da se začne zavedati, da so oseba in da so ločena oseba od nas. To tudi zelo naglas povedo. Povedo nam, da nečesa ne bodo, nam kontrirajo in ne želijo sodelovati. Za nas odrasle je to lahko zelo burno obdobje, saj otrokov “ne bom!” v nas sproža reakcije, ki so najbrž povezane tudi z našim doživljanjem v otroštvu. Te reakcije so najverjetneje naše čustvene rane, ki so nastale v našem otroštvu, ko se nismo počutili sprejete, videne in slišane. Ampak, ko otrok nam reče ne, se mi zdi zelo pomembno, da se zavedamo, da sebi reče ja.
Biti ob otroku in mu dajati ljubeč prostor za čustven izbruh ni vedno mogoče, ker sami tega ne zmoremo. Tudi ni vedno lahko. Torej prvi korak je, da ko začutimo, da bomo to zmogli umirjeno, otroku dovolimo, da izrazi vsa svoja čustva, saj so tudi negativna čustva enako pomembna kot pozitivna. In tudi mi bi kdaj pa kdaj najraje metali stvari, ko nas kaj razburi, a ni tako?
Pomembno je, da otroka opazujemo, da vidimo, kaj je pripeljalo do njegovega čustvenega izbruha
Morda zahtevamo od njega, da nekaj naredi, medtem, ko je osredotočen na neko drugo dejavnost? Je morda lačen? Zaspan? Je morda rutina zanj nepredvidljiva? Kot vedno ponavljam, otroku zaradi občutka varnosti izredno pomaga, da je rutina bolj ali manj predvidljiva. Rutine kartice, ki jih delim v spletnem tečaju, lahko otroku in nam pri tem pomagajo. Na ta način se lahko izognemo marsikateremu izbruhu.
Potem preverimo pri sebi še – ali otroku napovemo kaj bo sledilo? Tudi če še nimajo izoblikovanega občutka za čas, je zanje zelo pomembno, da jim vnaprej napovemo kaj bo sledilo in da smo potem tudi dosledni pri tem. Je morda otrok doživel čustveni izbruh, ko smo postavili mejo? Seveda je postavljanje meja popolnoma nova široka tema, o kateri bi lahko napisala eno posebej objavo.
Ali razmišljate o tem, kaj je pripeljalo do otrokovega izbruha ali se vam zdi, da otrok to počne zanalašč? Vam povem skrivnost? Otrok (sploh mlajši od 3. let) zagotovo ne počne stvari zanalašč, da bi nas jezil, ampak lahko na eni strani preizkuša meje, našo doslednost pri upoštevanju meja ali pa se je v njem nabralo mnogo napetosti, ki jih skozi čustvene izbruhe sprošča.
3 uporabna orodja
Zdaj pa bi na kratko opisala še tri orodja, ki jih omenja Ana Bešter Bertoncelj, in sicer zrcaljenje ali odsevanje, osmišljanje ali validacija in empatija.
Ko se na primer otrok na igrišču udari, ker pade, priteče k nam in joka, mu lahko rečemo: “Boli, vidim da te boli”. Tudi če na primer samo joka in nič ne reče. To je odsevanje oziroma zrcaljenje, če ponovimo tiste besede, ki jih on sam izgovori. Na ta način se otrok počuti slišanega, videnega in upoštevanega.
Naslednje orodje, ki ga lahko uporabimo za tem je osmišljanje ali validacija – otroku lahko rečemo: “Lahko si predstavljam da te boli, ker si res močno padel”. Na ta način ubesedimo smisel otrokove reakcije in njegovih občutkov. Ta korak nam tudi pomaga razumeti otrokov notranji svet.
Zadnje orodje, ki bi vam ga rada predstavila pa je empatija. Na ta način otroku pokažemo, da smo se vživeli v njegove občutke: “Si lahko predstavljam, da se počutiš jeznega, ker si se spotaknil ob kamen in padel”. V vseh teh korakih je dobro, sploh z malim otrokom, da ne uporabljamo preveč besed.
Bolje je, da smo bolj redkobesedni in da v tistem trenutku svoj svet, svoje občutke poskušamo dati v ozadje in v ospredje otrokov svet.
Ko se bo počutil slišanega, razumljenega in sprejetega, bo v večini časa tudi sam hitro prešel fazo izbruha. Ko izbruh mine pa je dobro, da se z otrokom ponovno povežemo – z igrivostjo in naklonjenostjo.
Zakaj so ta orodja sploh pomembna in zakaj je pomembno, da otroku omogočimo ljubeč prostor zanje?
Ta orodja so pomembna zato, da otrok dobi občutek, da lahko izraža svoje občutke in da mu stojimo ob strani. Če ga med jokom želimo zamotiti z neko igračo ali pesmijo, se najverjetneje sicer bo umiril, a se ne bo naučil, da je smiselno svoje občutke in čustva predelovati sproti. Prav tukaj pa ležijo temelji za nadaljnje življenje. In ker je prav obdobje med 3. in 6. letom podobno tistemu v puberteti, so že tukaj postavljeni temelji, da se bo tudi kasneje v življenju obrnil na vas, ko mu bo hudo, saj boste zanj predstavljali varno mesto za izražanje.
Naj povem še osebno izkušnjo – ko sem začela vpeljevati ta orodja v najin odnos s hčerko, sem opazila, da sva bolj povezani. Na začetku je trajalo precej dlje časa, da je zaključila cel cikel (začetek, vrh in konec izbruha), a zdaj ne trajajo več tako dolgo. Včasih le nekaj minut.
Ampak ponovno, starši nismo vedno zmožni omogočiti ljubečega prostora otroku, in če čutimo, da v tistem trenutku nismo zmožni, je bolje, da to naredimo naslednjič, ko najdemo v sebi mirnost. Ker ne pozabite, ko je otrokovo čustveno stanje razplamteno, če še mi dodamo ogenj v ta odnos, bo to zagotovo požar pod družinsko streho.
O otrokovih čustvenih izbruhih in kako ga lahko pri tem podpremo bolj podrobno govorim v tečaju Kako spodbujati otrokov jezikovni razvoj, kjer je celo poglavje v 2. dnevu namenjeno temu kako rešujemo konflikte z otrokom. Če pa imate tudi vi kakšen starševski izziv, mi pišite sandra@nazajkotroku.si in napišem kaj na to temo.
Hvala, ker ste prebrali ta zapis. Zdaj pa ne pozabite - imejte radi najprej sebe, potem svojega otroka in šele nato vse ostale.
O tokratni temi si lahko
pogledate tudi video s klikom na povezavo.