top of page

Kako se lotiti ločitvenega procesa od dude in tolažilne igrače, ko postaneta ovira

Otrok vse od rojstva sledi tistemu, kar mu pripravimo odrasli. Seveda so na začetku življenja precej nebogljeni in potrebujejo našo stalno skrb, nego in podporo. Če pomislimo, otrok si sam v bistvu ne izbere ničesar - niti oblek, igrač, dude, niti tolažilne igrače, stekleničke ali časa uvajanja goste hrane, in še bi lahko naštevala… vse izberemo mi. Torej, če smo mi izbrali neko navado, potrebo, je prav, da tudi mi prevzamemo odgovornost in ga podpremo, ko je čas za opustitev te navade.


Tolažilna igrača je pogosto uteha, kdaj pa tudi ovira za nemoteno delovanje, shutterstock_By Pra Chid

Tokratna tema bo bolj direktna. Vendar pa si s tem nikakor ne želim doseči tega, da bi se kdo od vas počutil kot slab starš, nikakor! Želim vam le predstaviti otrokovo perspektivo in vam dati nekatera orodja kako se lahko lotite projekta duda in tolažilna igrača oziroma ninica.

Prepričana sem, da med vami obstajajo starši, ki se ne bodo strinjali s tem, kar imam tokrat za predati. In to je popolnoma v redu. Vem pa tudi, da bo mnogo staršev doživelo aha moment in se boste lažje spoprijeli s tem starševskim izzivom.

Osredotočila se bom predvsem na ovire, ki to zares postanejo v obdobju malčka, torej nekje od 12 oziroma 18 mesecev dalje.

Nekateri otroci imajo res močan sesalni refleks in duda potem pride prav, vendar ta sesalni refleks ni prisoten ves čas, ampak z otrokovim razvojem izzveni. Tudi razni strahovi (pred temo, pred ločitvijo, pred pošastmi pod posteljo,…) niso večni. Vse mine z razvojem. Stvari, s katerimi otrokom te prehode lajšamo, pa navadno ostanejo, ker smo mi trdno prepričani, da otrok brez tega ne bo zmogel.

Ker seveda starši počnemo vse iz največje ljubezni do otroka in ker je stereotipno otrok (na primer dojenček in mlajši malček) v družbi sprejet kot bitje, ki tako ali tako še ne razume nič, je najpogosteje vse to pospremljeno še z dudo v ustih (na primer tudi na igrišču, med plezanjem) in s tolažilno igračo v eni roki, saj smo prepričani, da naš otrok to potrebuje in brez tega ne gre.

Problem se pojavi, ko potem te stvari ali predmeti, kot so duda, igrača ali na primer kakšna odejica – se pravi tolažilne igrače, ki so prej lajšale določene stiske, zdaj otroka ovirajo.


Namen dude in kdaj postane odveč

Otrok je že zelo zgodaj v občutljivem obdobju za jezik, praktično od rojstva dalje. To obdobje traja tudi najdlje, vse do 6. leta starosti. Naj na kratko samo ponovim za tiste, ki še niste dolgo z mano in da utrdimo s tistimi, ki ste morda že malo pozabili.


Občutljivo obdobje, v tem primeru za jezik, je obdobje v otrokovem razvoju, ko je za sprejemanje in usvajanje določene spretnosti najbolj dojemljiv in jo z največjo lahkoto ponotranji. Torej dobro je, da je že novorojenček izpostavljen ustreznemu jeziku, pa vse do 6. leta starosti, ko otrok v polnosti izgradi svoj jezik.

Malčki nam želijo veliko povedati, shutterstock_By OlgaMart34

Pa si poglejmo iz praktičnega vidika. Otrok mora jezik slišati in ga ponavljati. Ključ do usvojitve določene spretnosti je ravno ponavljanje. Duda pa deluje kot nek zamašek. Otrok potem pogosto tudi govori medtem ko ima dudo v ustih. Ali pa ne govori, ker ima dudo v ustih.


Če zdaj pomislimo, kdaj damo otroku dudo? Ko je v stiski, vedno ko joka, ali pa, ko mi želimo, da preneha z oglašanjem. Kaj torej naredimo? Utišamo ga. V angleščini se dudi reče pacifier, torej pomiritveni pripomoček in po eni strani pripomoček za utišanje, za mir. In kako naj zdaj otrok ponavlja jezik, ki je tako zelo pomemben za razvoj? Duda, ki je prej služila, da se je ublažil močan sesalni refleks, je zdaj postala resna ovira. Ne le za jezik, ampak tudi za fizični razvoj, kar je najbolj opazno pri nepravilnem izraščanju zob.


Kaj pa ninica?

Prav tako se zgodi z ninico – igračo, ki lajša stisko pred ločitvijo, temo, strahovi. Sprva jo ima otrok le za spanje, potem se nanjo naveže in jo ves čas prenaša naokrog. Vendar gre ta razvoj spet naprej. Otrok se sčasoma navadi, da je ločen od svojih najdražjih, da mama in oče vedno prideta nazaj, da temo spodimo, ko na primer prižgemo luč, da so pošasti zaprte v knjigah. In ninica spet ostane.


Malček pa si sčasoma želi posnemati njemu največje vzornike - nas starše. Rad bi pomagal s polnjenjem pralnega stroja, tako kot mama, rad bi lupil krompir in kuhal, kot mama, rad bi zabijal žeblje, kot oče, sesal, pometal, zaklepal in odklepal s ključi,…vendar je vedno prisotna ovira - tolažilna igrača, ki mu ves čas nagaja, da ni uspešen. Če bi le lahko dal to ninico ali pa tolažilno igračo iz rok in uporabljal obe roke ter vadil, vadil, vadil…To si želi, ne zmore pa še procesirati, kaj je tisto, kar ga pri tem ovira.

Ne govorim, da otrok nikakor ne sme imeti tolažilne igrače, vam bom na dveh primerih demonstrirala kaj pravzaprav mislim. Ko sem bila še vzgojiteljica, sem v skupini imela enega otroka in njegovi starši so imeli velik izziv z ločitvijo, otrok niti ne toliko. In na vratih, ko so se od njega poslavljali, so seveda želeli najboljše za otroka in mu vedno potisnili še v roke medvedka, preden je šel v igralnico. Prej se recimo otrok na medvedka ni spomnil, starši pa so seveda bili prepričani, da mu bo lažje s tem medvedkom. Ta medvedek je za otroka postal sprva velika ovira, ker ni zmogel početi vseh zanimivih dejavnosti, ki so ga čakale na policah.

Za samostojno delovanje otrok potrebuje sodelovanje obeh rok, shutterstock_By Oksana Kuzmina

Kmalu je ugotovil, da ga nekaj moti in medvedka je začel odlagati na klopi in odšel raje raziskovat.


Nek drug otrok pa je bil zelo navezan na tetra pleničko. Ampak tudi, ko je vidno kazal znake, da je ne potrebuje več, so bili starši prepričani, da brez nje ne more in so mu jo vedno znova dajali zraven. Seveda smo s temi starši bolj intenzivno delali na tem, da so oni spustili to prepičanje, da otrok brez tega ne more. Ko so se oni odločili, da je res tako, je otrok zlahka sprejel to novo navado brez tega predmeta.


Kako se lotiti ločitvenega procesa?

Kako se lahko lotimo te nove navade brez dude, tolažilne igrače ali drugih predmetov, ki otroka začnejo ovirati?


Gremo po korakih. Najprej moramo mi biti pripravljeni in prepričani, da je to najboljše za otroka. Otroci so neverjetna bitja, ki potrebujejo le tri dni, da sprejmejo neko novo navado. Odraslim nam gre dosti težje od rok in za tak podvig potrebujemo najmanj tri tedne ali več (zato imamo pri delu z otroki običajno več dela z odraslimi, kot z otroki).

Predlagam, da se lotite tega koraka tudi, ko sicer ni večjih sprememb v otrokovem življenju – večje spremembe so na primer odsotnost iz vrtca ali uvajanje v vrtec, selitev, prihod novega družinskega člana ali podobno. Prav tako predlagam, da se z otrokom pogovarjate o tej temi, saj že izredno veliko razumejo, tudi če še ne govorijo veliko.

Krasen način je tudi, da skozi knjige, slikanice na to temo otroku predstavimo kako se na primer junak v knjigi loči od dude ali ninice. Seveda je zelo pomembno, da smo mi zelo potrpežljivi in polni razumevanja.

Ko se vi odločite, da je pravi čas, je pomembno, da veste, da bo v treh dneh otrok to popolnoma sprejel. Če vi ne boste popolnoma prepičani, bo tudi on zmeden, ker bo prejemal od vas mešana sporočila.

Torej, otroku napovejte, da bo počasi čas, da se od dude poslovi. Lahko mu rečete nekaj v smislu: »Jutri pa bo čas, da se posloviš od svoje dude. Dude zares potrebujejo dojenčki, ker jih potolaži. Veš, ti pa verjamem, da bi mi rad veliko stvari že povedal (tudi če še ne govori) in brez dude v ustih bo to veliko lažje«. Pogosto se strinjajo, če pa se ne takoj, pa najdite način kako na drugačen, ljubeč, razumevajoč način pojasniti – morda skozi knjigo: »Se spomniš kako se je Leon v knjigi en dan odločil, da dude več ne rabi? In kako veliko je potem lahko govoril s svojo mamico?«

No, ko se lotite tega tridnevnega izziva, in ima otrok stisko (ker nekateri otroci jo imajo, nekateri ne), mu lahko rečete: »Slišim, da ti je težko, da bi rad dudo nazaj. Ima smisel, ker si jo imel precej časa in si se nanjo navadil. Si znam predstavljati, da jo zdaj pogrešaš in ti je hudo. Lahko si žalosten. Tukaj sem zate.« Otrok bo najverjetneje nekaj časa razburjen, ampak bo ta stiska minila. Mi pa ostanimo mirni in otroku ponudimo ljubeč prostor za to, da sprocesira ta čustva. Primer zgoraj je bil prav ta – dajanje ljubečega prostora, zrcaljenje otrokovih čustev, osmišljanje ali validacija ter empatija. O tem sem govorila več v zapisu Otrokovi čustveni izbruhi in kako ga lahko podpremo

Nekateri starši se poslužujejo tudi tega, da otroku rečejo, da bodo dudo skupaj podarili in fizično potem zapakirajo dudo in jo pošljejo na primer kakšnemu dojenčku v soseski ali družini. Načinov je seveda več, ampak glavno je, da mi vemo, da je to ovira na otrokovi poti razvoja in ga podpremo tako, da jo odstranimo.

Mamica, ki mi je pisala, je tudi rekla, da deklica, ki ima dve leti, v vrtcu brez težav zdrži brez dude, doma pa ne gre. Zato upam, da bodo ta orodja pomagala tudi tebi, draga mama.

Če pa imate tudi vi kakšen starševski izziv, mi pišite in z veseljem pripravim kaj tudi na to temo.

Zdaj pa, saj veste, imejte radi najprej sebe, potem svojega otroka in nato še vse ostale!


17 views0 comments
bottom of page