top of page

Rojstvo strašev ali kako sta me dočakala

Updated: May 1, 2020

Slišal sem, da se velikokrat zgodi, da si starši zaželijo otroka in še preden se njihova želja zares udomači, je dojenček že na poti. Tudi o tem sem slišal, da nekateri starši niso razmišljali o otroku, pa je ta vseeno prišel in vztrajno čakal v maminem trebuščku.




Dojenček spi. Photo: Pixabay
Rojstvo staršev. Photo: Pixabay


Vidva, moja draga starša, pa sta me čakala. Vendar prva vajina želja, da se srečamo in spoznamo, ni bila uslišana. Saj še ni bil čas.


Večkrat sta skupaj naglas in tudi vsak pri sebi, razmišljala kako lepo bo, ko se spoznamo in skupaj zaživimo. Večkrat sta upala (predvsem ti, moja mamica), da je končno napočil trenutek.. Vendar ni. Saj še ni bil čas.

Minevali so meseci in leta, in prišla je tudi velika žalost in bolečina s spoznanjem, da morda trenutka našega srečanja ne bo. Saj še ni bil čas. Obiski pri zdravnikih, neuspeli poizkusi in pretočene solze so zaznamovali poletja, jeseni, zime in pomladi. Saj še ni bil čas. Ampak, vesta kaj, za dežjem vedno posije sonce. Ko je za to čas.

"Neizmerna sreča in veselje sta bila tisti trenutek in vse naslednje mesece, ko sta spoznala, da prihaja čas rojstva. Mojega. In vajinega – kot starša."

Čeprav so moj prihod napovedali nekaj dni prej, sem prav tisti dan, ko sem bil tudi sam pripravljen na srečanje z vama – najpomembnejšima osebama v mojem živjljenju, na svet pohitel in se močno stisnil k obema. Uspelo nam je. Končno naše težko pričakovano srečanje. In tako se je začelo.


Novo življenje. Moje. In vajino. In naše.

Tako sta si me želela in me dočakala.

58 views0 comments

Recent Posts

See All

コメント


bottom of page