Samostojno oblačenje otroka lahko predstavlja za nas starše velik izziv. Spodbujanje otrokove samostojnosti pa je mojem mnenju v prvih letih življenja izrednega pomena. Otroka tako podpremo na način, da izgrajuje trdne temelje za samostojno delovanje tudi kasneje v življenju.
Naj bom najprej z vami iskrena. Mislite, da imam sama vedno potrpljenje in čas za spodbujanje hčerkine samostojnosti? Seveda ne! Verjemite, popolnoma življenjsko je, da se nam določene dni bolj mudi, smo utrujeni ali preprosto nimamo najboljšega dne. Zato vam polagam na srce – bodite prizanesljivi – najprej do sebe, potem do otroka.
Zakaj sem vam vse to priznala? Zato, ker si res želim, da se zbližate z mano in začutite, da smo vsi v istem čolnu življenja in da nobeno starševstvo ni popolno.
Kaj pa VAS želim SPODBUDITI? Spodbuditi vas želim, da si za začetek poskusite vzeti čas vsaj enkrat v dnevu in spodbujate otrokovo samostojnost. Ko boste videli česa vsega je že zmožen, ga boste sigurno začeli spodbujati bolj pogosto.
Tokratno temo POMAGAJ MI, DA SE (PRE)OBLEČEM SAM, sem razdelila na dva dela. V prvem bom govorila o tem kako lahko uredimo okolje, da bo otrok lažje in raje samostojen, v drugem pa nekaj namigov, kako lahko otroka spodbujate k dejanskemu preoblačenju.
Kako urediti okolje, da bo otrok lažje samostojen?
Kot sem vam že večkrat omenila sem mnenja, da je na otroka, njegov razvoj in vse kar je s tem povezano, treba gledati celostno. Zato bom danes ponovno nekaj besed namenila okolju. Ja, tistemu okolju, za katerega smo odgovorni mi, starši.
Rada bi vam dala primere za ureditev okolja za določeno starost. Sama rada urejam okolje s pohištvom, ki mu lahko predelam namembnost ali pa ga malce preuredim. No, tako je nastala tudi tale omara, ki jo lahko vidite na sliki, za hčerkina oblačila, tata pa je asistiral, da sva namontirala še drog za obešanje. Za uporabo te sestave sem eno polico umaknila oziroma je nismo montirali. Se pravi, na eni strani so stvari za obesiti, na drugi strani pa so zložene majice, hlače in spodnje perilo.
No, če povem primer svoje hčerke – zanjo imam na voljo po 2-3 kose posameznega oblačila. Seveda se dvoletnik še ni zmožen popolnoma sam preobleči brez prisotnosti odraslega, vse pa je odvisno od našega spodbujanja. Tukaj naj omenim še, da je hčerka veliko več posegala in raziskovala tole omaro preden smo se selili. Ko pa smo se preselili, ji nekaj časa tole sploh ni bilo zanimivo. Pa nič za to, vse bolj ji bo prihajalo prav, zato vztrajam pri tej postavitvi.
Pomembno je, da mi skrbimo za urejenost tega področja - se pravi, da spremljamo vremensko napoved in otroku pripravimo temu ustrezna oblačila, med katerimi lahko potem svobodno sam izbere. Tukaj želimo svobodo znotraj z naše strani določenih meja. Vsaka izbira bo za nas sprejemljiva, tako da je dejansko vseeno kaj si otrok izbere.
Za otroka, na primer starega 3 ali več, je lahko teh oblačil več, na primer 3 do 4, vendar spet ne preveč, da lahko otrok lažje sam sprejme odločitev (spomnite se primera iz zapisa Kako otroku približati pospravljanje - kadar je na voljo 20 okusov sladoleda, se ne morete niti vi odločiti kateri okus bi izbrali).
Mislim, da je pomembno, da sta v stanovanju (vsaj) dva taka kotička, namenjena otrokovemu samostojnemu (pre)oblačenju.
Eden je namenjen oblačilom, kjer bo lahko otrok tekom dneva sam oblačila izbiral. Drugi pa naj bo nekje ob vhodu oz. izhodu iz vašega doma, kjer pa lahko visijo kakšne jopice, jakne, dežne hlače, postavljeno naj bo tudi mesto za čevlje, copate, kape in drugo.
Spet – manj je več.
V predsobi bi še omenila, da otrokom damo na vidno mesto tudi obutev, ki je primerna za vremenske razmere – otroci imajo dežne škornje zelo radi, ker jih povezujejo z vsemi zabavnimi trenutki skakanja po lužah, zato je dobro, da jih v poletnih sončnih dneh umaknemo iz njihovega vidnega polja.
Okolje naj bo prijetno, če pa želimo dobiti občutek, kako otrok vidi »svoje okolje« pa vas vabim, da se spustite na kolena in se po vseh štirih odplazite po stanovanju. Videli boste zanimiv zoren kot (in mogoče tudi kakšno stvar, ki je prej niste).
Tretji kotiček, ki je namenjen predvsem otrokom, ki se odvajajo od plenic in imajo mogoče še več nesreč s polulanimi oblačili, pa je lahko v kopalnici. Tam lahko imate rezervne spodnjice, pa tudi kakšne hlače oz. tiste kose, ki jih otrok rad nosi.
Kako lahko otroka spodbujamo k preoblačenju?
Za lažjo orientacijo, da boste lahko razmišljali kako bi to delovalo za vašega otroka, lahko pripravite na polico toliko kosov oblačil, kot je star vaš otrok.
Za enoletnika, naj bo po en kos oblačila. Lahko ga povabite: “Mi daš prosim hlače?” – on se seveda besedišča še uči in je to lepa priložnost za utrjevanje tega besedišča.
Dvoletnik (pa mogoče že 18-mesečnik) ima rad možnost izbire, zato ga lahko povabite: “Boš sam izbral hlače ali ti jaz pomagam?”, “Boš izbral to majico ali tisto?”, “Boš najprej oblekel hlače ali majico?”.
Kot sem omenila, če ena možnost izbire ne bo delovala, lahko uporabite drugo. Opazujte tudi kako bo otrok odreagiral, ko se bo odločil sam.
Triletniku lahko daste na voljo tri kose oblačil. Povabite ga lahko tako: “Si boš izbral modro majico, rdečo ali oranžno?”, “Boš najprej oblekel majico, hlače ali nogavice?” Lahko tudi rečete: “Ali bi danes črtasto majico ali tisto s pikami?” Vse skupaj lahko tudi obrnete na igro. Na primer – “Danes imam jaz majico s pikami, si boš tudi ti izbral tako ali si želiš kakšno drugo?”
To je le nekaj predlogov. Kot rečeno, še vedno mi skrbimo za urejenost in nabor oblačil in vsaka otrokova odločitev je za nas sprejemljiva.
Štiriletnik (predvsem pa štiriletnice) imajo že precej izoblikovan svoj stil – ali pa bolje rečeno, svoje najljubše kose oblačil. S tem ni nič narobe. Na voljo jim lahko damo tiste, ki jih imajo raje, oni pa si potem sami ustvarijo svoj dnevni stil. Toda, kot že rečeno, dajmo jim na voljo štiri kose oblačil.
Pet in šest letnemu otroku lahko damo na voljo 5 do 6 kosov oblačil, če pa opazimo, da se otrok težje odloči, lahko to število zmanjšamo nazaj na tri - to ni nič narobe.
Torej, kaj smo tokrat novega izvedeli?
Otroku pripravimo dva kotička (seveda prilagojena glede na zmožnosti našega bivališča) – enega v sobi, drugega pri vhodnih vratih.
Otroku omogočimo prosto izbiro oblačil, saj smo že vnaprej poskrbeli, da bodo vse izbire za nas sprejemljive. Prav tako otroku, glede na starost, pripravimo določeno število oblačil (seveda, če vidite, da otrok zmore več ali manj, to število prilagodite), zraven pa MI, ODRASLI poskrbimo, da so ti kotički UREJENI in ima otrok vedno na voljo oblačila med katerimi lahko izbira.
Za konec še dva predloga, da boste na preoblačenje gledali drugače:
– če otrok obleče na primer hlače narobe, pohvalite njegov trud: “O poglej, sam si se oblekel!” in ne ga nemudoma slačit, saj ga lahko tako želja po samostojnem oblačenju mine. Če pa soseda zunaj komentira: “O, imaš narobe oblečene hlače”, pa z nasmehom odvrnite: “Ja, a ni krasno? Sam si jih je oblekel!” ;)
– če se otrok stalno preoblači, ga pri tem spodbujajte, saj otrok s ponavljanjem uri veščine. Ko bo dosegel to stopnjo, da bo stvar obvladal, tega ne bo več počel. Pa naj vam prireja modno revijo (seveda, če se vam le kam ne mudi). Če pa se vam, pa lahko rečete: “izberi si sam ali pa se jaz odločim namesto tebe, ker moramo iti” (na primer v vrtec).
Preden zaključim, bi se vam želela zahvaliti za fenomenalen odziv na Pogovorne drobtinice s Sandro, res sem hvaležna, da so vsebine za vas uporabne. Dobila sem tudi kar nekaj vprašanj o tem, kje bi lahko izvedeli več, zato vam z veseljem povem, da sem pripravila spletno delavnico Pomagam ti, da narediš sam.
Na delavnici se učimo kako bolje spoznati svojega otroka, njegov razvoj, potrebe in zmožnosti v določenem starostnem obdobju. Prav tako pa vam s praktičnimi primeri demonstriram kako otroku pokazati oblačenje posameznega kosa oblačila, da bo pri tem lahko čim prej uspešen in samostojen. In zakaj je poznavanje teh dejavnikov pomembno? Enostavno zato, da začnemo še bolj uživati v svoji starševski vlogi.
Ne pozabite: najprej imejte radi sebe, potem svojega otroka in nato še vse ostale!
Comments